Uvajanje otroka v vrtec

Z vstopom otroka v vrtec se za vso družino začenja povsem novo obdobje. Otrokov prehod iz varnega zavetja družine v vrtec je zahtevna naloga tako za otroka kot za starše. Otroku novo okolje, ki ga ne  pozna, zbuja strah in stisko, starši pa morate svoj največji zaklad prepustiti bolj ali manj neznanim osebam. Dejstvo je, da – dokler se otrok na vrtec ne bo navadil – lahko pričakujete nekaj težav.

Z vstopom otroka v vrtec se za vso družino začenja povsem novo obdobje. Otrokov prehod iz varnega zavetja družine v vrtec je zahtevna naloga tako za otroka kot za starše. Otroku novo okolje, ki ga ne  pozna, zbuja strah in stisko, starši pa morate svoj največji zaklad prepustiti bolj ali manj neznanim osebam. Dejstvo je, da – dokler se otrok na vrtec ne bo navadil – lahko pričakujete nekaj težav.

Veliko otrok se prve dni v vrtcu oklepa staršev, joče, kriči, brca, otepa z rokami, saj ne želi, da bi starši odšli. Nekateri se upirajo že doma, da bi se jih usmilili in jih ne bi odpeljali v vrtec.
Nekateri otroci se v vrtcu na začetku ne želijo vključevati v igro in raje le opazujejo. Svojo stisko lahko izražajo tudi tako, da so neprijazni do drugih otrok, odklanjajo hrano, spanje, ponovno začnejo lulati / kakati v hlače. So bolj občutljivi, sitni, razdražljivi…
Ko starši pridejo ponje, pogosto spet planejo v jok (čeprav so v vrtcu že pomirjeni) ali pa odklanjajo kontakt z njimi. Pomembno je, da tega ne vzamete osebno in ne silite vanje, pač pa le počakate in otrok bo kmalu prišel k vam.

Otrok, ki se uvaja v vrtec se vas bo morda celo popoldne oklepal. Bodite potrpežljivi, preložite vsa opravila in obveznosti in se posvetite otroku. Sprehod bo otroka skoraj gotovo sprostil. Berite mu več pravljic, odgovarjajte mu na številna vprašanja.

 

Morda na začetku še nekaj besed o tem, od česa je odvisno, kakšne težave pri uvajanju lahko pričakujete.

Zelo pomemben je otrokov temperament. Eni otroci se v novem okolju razgledujejo, ga proučujejo, jih vse zanima, drugi reagirajo z bojaznijo, jokom, zavračanjem novega, so izredno plašni. Nekateri se hitro navadijo na novo okolje, drugi zelo težko. Vsakemu je potrebno dati čas, ki ga potrebuje.

Precej je odvisno od otrokove starosti. Okoli enega leta starosti je otrokova najpomembnejša psihološka potreba, potreba po varnosti, ki jo izraža tako, da je izrazito navezan na osebo, ki ga neguje. Strah ga je, da bi ga kdo zapustil, boji se tujih oseb. V vrtcu skušamo potrebo po varnosti zagotoviti tako, da so vzgojiteljice v jasličnih oddelkih – kolikor je mogoče – stalne.
Pri 18-ih mesecih otrok vedno več sodeluje in ga bolj zanima, kaj se dogaja okrog njega.
Do približno tretjega leta starosti si otroci ne morejo predstavljati, da mama ali drugi družinski člani res obstajajo, če so fizično odsotni. Vsaka daljša odsotnost mame otroka spravlja v hudo čustveno stisko, strah in paniko. Ne more dojeti, da ga bo mama prišla res iskat. Zato je tako pomembno, da postopno vedno dlje puščamo otroka samega v vrtcu, da otrok počasi dobi zaupanje v to, da ga bo mama prišla iskat.
Po tretjem letu starosti otrok postane bolj neodvisen, odprt v odnosu do drugih, sposoben je skupinske igre. V ospredju ni več potreba po varnosti, ampak težnja po raziskovanju.

Omenili smo že pomembnost izmenjave informacij med starši in vzgojitelji. V našem vrtcu vas vzgojiteljice povabijo na srečanje še predno otrok prvič vstopi v vrtec, tako da imate možnost predhodnega individualnega razgovora z njimi. Srečanje je namenjeno pogovoru o otrokovem vsakodnevnem vedenju, razpoloženju, o njegovih navadah pri spanju, hranjenju, oblačenju, navajanju na samostojnost, osnovni negi ipd., seveda pa tudi vsem vašim vprašanjem o življenju v vrtcu.
Na ta način vi spoznate vzgojiteljico in ji lažje zaupate otroka, vzgojiteljica pa lažje zadovolji potrebe in navade vašega otroka.

S postopnim uvajanjem se zmanjšuje stres ob vstopu v neznano okolje. Otrok spoznava novo okolje ob prisotnosti nekoga, ki mu zaupa. Raziskave dokazujejo, da postopno uvajanje otroka v vrtec zmanjšuje otrokovo stisko, otroci več raziskujejo in so radovedni, imajo občutek varnosti, manj je težav pri hranjenju in spanju. V začetku prilagajanja naj bo otrok v vrtcu le nekaj ur. Čas prisotnosti v vrtcu potem počasi podaljšujemo in krajšamo čas prisotnosti starša. S tem otroku postopoma razvijamo zaupanje do novih oseb in okolja.
O postopnem uvajanju vašega otroka v vrtec in o vaši vlogi pri tem se boste podrobno pogovorili z vzgojiteljico.

 

Priporočljivo je, da otrok pred vstopom v vrtec ne doživlja večjih sprememb (kahlica, nova soba, selitev,…), ker vsaka sprememba pomeni za človeka stres in vstop v vrtec je za otroka že sam po sebi dovolj stresen.  Otroka tudi ni priporočljivo uvajati v vrtec takoj po preboleli bolezni.

Otroku lahko vključitev v vrtec zelo olajšate, če ga že pred tem začnete postopoma navajati na vašo odsotnost. Neprimerno težje je namreč tistim otrokom, ki v vrtcu prvič preživijo nekaj časa brez staršev.

Predvsem nekoliko starejšim otrokom pripovedujte o življenju v vrtcu, prebirajte slikanice na to temo, večkrat pojdite mimo vrtca –  naj vidi, kako otroci uživajo pri igri na igrišču.

Pozanimajte se za ritem življenja v vrtcu in skušajte podobnega uvesti tudi doma.

Otroka navajajte na potrpežljivost, da se ne bo ob prihodu v vrtec počutil zapostavljenega, ker ni vedno prvi. Tudi doma naj kdaj počaka predno mu želje / potrebe uresničite. Vedeti mu dajte, da imate svoje obveznosti in da se ne morete kar naprej igrati z njim. Dobro je, če si zna malček za krajši čas sam poiskati kakšno zaposlitev.

Izmed vsega pa je najbolj pomembno, da starši sami na vrtec gledate  v pozitivni luči. Odkrito se vprašajte ali se zmorete ločiti od otroka. Prepričani morate biti, da delate prav, saj se vaši občutki in odnos do vrtca prenašajo na otroka in njegovo doživljanje vrtca. Vedite, da vaš otrok ni revček, vi niste slabi starši, v vrtcu se bodo zanj potrudili in ko se bo privadil, mu bo tam lepo.

Na začetku ne gre brez postopnega uvajanja otroka v vrtec. Uvajanje poteka po dogovoru z vzgojiteljico, ki se prilagaja otrokovim odzivom. Posebno pri mlajših otrocih je pomembno, da krajši čas z njim ostaja eden od staršev, nato otrok ostaja v vrtcu le urico ali dve, gre domov po kosilu…

Do otroka bodite potrpežljivi, kadar se vede drugače, sicer bo našo nestrpnost in nezadovoljstvo doživel kot lasten neuspeh.

Omogočite otroku, da ima ob sebi svojo ljubkovalno stvar ali igračo, saj ga le-ta spominja na dom in mu daje občutek varnosti.

Telesni kontakt otroke umirja, zato jim v tem času tudi v vrtcu omogočamo več ljubkovanja, pestovanja… Otroku s tem olajšamo čustvene stiske.

Imejte stalen ritem prihodov v vrtec in odhodov iz vrtca, saj le-to otroku pomaga pridobiti občutek varnosti in zaupanja. Kljub začetniškim težavam naj otrok v vrtec prihaja redno. Za otrokovo zaupanje je tudi zelo pomembno, da ste z njim pošteni. Vsakič mu  povejte, da boste zagotovo prišli ponj in pridite takrat, ko obljubite.

Redna in odkrita komunikacija vsem precej olajša obdobje uvajanja in bivanje v vrtcu nasploh. Z vzgojiteljico se pogovorite o otroku (npr. kaj ga potolaži, kaj razveseli, kdaj potrebuje počitek, o prehrani, zdravju, posebnostih v vašem vzgojnem stilu…) in vsem, kar vas zanima.

 

Morda pri uvajanju otroka v vrtec ne boste imeli nobenih težav. Morda bodo težave nastopile, ko si boste že oddahnili, vaš malček pa bo izjavil, da ima dovolj in ne gre več v vrtec. Imeli boste ponovno, morda še težje delo, kot bi ga imeli prvič, a z vztrajnostjo, ljubečim odnosom in s pomočjo vzgojiteljic, ga boste gotovo rešili.

Ko bo otrok nabral dovolj izkušenj, da se starši vedno znova vrnete ponj, ko se bo navadil ostalih otrok, ko bo čustveno zadovoljen in sprejet in ko bo sprejel ritem in način življenja v skupini, se bo v vrtcu dobro počutil.