Razvoj govora v predšolskem obdobju

Govor pri otrocih se razvija postopno. Začne se že ob rojstvu, najbolj intenziven je v predšolskem obdobju, končuje se nekje pri devetih letih, izpopolnjuje pa se vse življenje.

Govor pri otrocih se razvija postopno. Začne se že ob rojstvu, najbolj intenziven je v predšolskem obdobju, končuje se nekje pri devetih letih, izpopolnjuje pa se vse življenje.

 

Otrokov govor se lahko nemoteno razvija, če:

  • • je otrok ustrezno duševno in telesno razvit,
  • • ni prizadet otrokov sluh,
  • • ima pravilno razvite govorne organe (usta, ustna votlina, jezik, zobe, dihala…),
  • • otrok od rojstva naprej dobiva dovolj govornih spodbud iz okolja.

Če je otrok zdrav in vpliv okolja ustrezen, poteka govorni razvoj v določenih fazah, ki imajo vsaka svoje značilnosti.

 

Faze razvoja govora pri otroku

Dojenček, star od 6 mesecev do 1 leta:

  • • posnema glasove odraslih, ne da bi razumel njihov pomen;
  • • posluša sogovorca; odgovarja z gestami, obrazno mimiko, glasovi;
  • • beblja (igra se z glasovi, tako da jih ponavlja in jim prisluškuje);
  • • pri 7 mesecih se pojavijo različni zlogi (»ba«, »da«, »ma«, »ka«), pri 8 mesecih pa povsem jasno kombinira zloge (»ba-ba«, »da-da«);
  • • postopoma dodaja glasove »t«, »d« in »k« in začne posnemati resnične glasove našega govora;
  • • pri 1 letu uporablja vsaj eno smiselno besedo;
  • • vse hitreje se razvija razumevanje, ki je bistveni predhodnik govora; razume »Ne!«, izvrši nekaj preprostih ukazov in posnema otroške rime (igra se »medved stopa« in pomaha »pa-pa«);
  • • posnema živalske glasove »mu«, »kvak«, »mjav«, »hov«.

 

Malček star od 1 do 3 let naredi pomemben skok v razvoju besednjaka:

  • • spregovori nekaj smiselnih besed, pri nekaterih besedah se nauči najprej zadnji del, začenja govoriti »ca«, potem »uca« in končno »muca; druge besede začne spredaj: »pu« pomeni punčka;
  • • pri letu in pol zna pokazati veliko predmetov v slikanici in v stvarnem okolju; smiselno uporablja kakih 10 besed;
  • • pri 2 letih postaja malčkov govor vse bolj zapleten in natančen, zastavlja preprosta vprašanja in odgovarja z eno ali dvema besedama, uporablja svojilne zaimke »moj« in nikalnice »ne morem«;
  • • s kratkimi izjavami izraža čustva in socialne odnose;
  • • opisuje dejavnosti in se pogovarja.

 

Otrok v obdobju zgodnjega otroštva star približno pet let doseže govorno kompetentnost:

  • • do petega leta postaja govor vse bolj tekoč in vse bolj podoben govoru odraslega;
  • • svoje misli, čustva, socialne vloge sporoča drugim in druge, ki govorijo njemu, razume;
  • • oblikuje in pripoveduje celovite izjave, ki so tudi slovnično vedno bolj pravilne;
  • • pripoveduje zgodbe;
  • • v govoru uporablja metafore, razume humor, razvija metakognitivno zavedanje (razumevanje zgradbe jezika – npr. pove, s katerim glasom se beseda začne, zna popraviti napake v stavku, tako da ustrezno spremeni eno od besed, ve katera beseda je daljša ali krajša…)

Enako stari otroci so pogosto na različnih stopnjah govornega razvoja. Nekateri otroci že pri treh letih govorijo popolnoma pravilno, drugi pa še pri petih letih nerazločno, narobe izgovarjajo posamezne glasove in besede.

Pomembno je, da odrasli poznamo značilnosti razvoja govora, da otroka ne silimo v nemogoče, pač pa ga ustrezno spodbujamo in mu pomagamo k napredku v razvoju.

Nikoli ne smemo primerjati svojega otroka z drugimi, ampak le s samim seboj. Pri učenju jezika napreduje vsak otrok drugače, s svojim tempom. Učimo ga govoriti tako, da se z njim veliko, preprosto in umirjeno pogovarjamo. Pustimo mu, da veliko govori, in ga čim bolj pozorno poslušamo ter odgovorimo na vsa njegova vprašanja. Otrok se spontano uči s posnemanjem, ponavljanjem in ustvarjanjem, če ga zanimajo določene stvari.

Govor se pri večini otrok razvija hitro in dobro. Včasih pa pride do bolj ali manj izrazitih težav, ki se lahko pojavljajo pri poslušanju, pri razumevanju, kot tudi pri izražanju lastnih misli z govorom.

 

Kdaj lahko pomislimo, da ima naš otrok jezikovne težave?

  • • kadar otrok pri 2 letih še ne govori;
  • • kadar menimo, da nas otrok ne razume;
  • • kadar je otrokov govor pri 3-4 letih še vedno težko razumljiv za okolico, govori po svoje;
  • • kadar še po 4. letu spušča dele besed, zamenjuje zloge, glasove znotraj besed;
  • • kadar so stavki nepopolni (manjkajo vezniki, predlogi, pomožni glagoli…);
  • • kadar je govor slovnično povsem nepravilen;
  • • kadar ima težave s postavljanjem vprašanj;
  • • kadar težko najde izraze za pojme;
  • • kadar se težko izraža z govorom;
  • • kadar ima težave s poslušanjem, si težko zapomni…

Veliko otrok ima težave z jecljanjem, izgovarjanjem sičnikov in šumnikov, zvočnika R. Nekatere motnje se odpravijo zelo hitro same od sebe z dozorevanjem, za nekatere pa je potrebna obravnava pri logopedu.

 

Kako lahko starši in vzgojitelji pomagamo?

Učenje govora in govornih spretnosti naj bosta otroku podana na zabaven, prijeten in zanimiv način. V možganih se “za zmeraj” vtisnejo le močna doživetja, zato naj otrok na poti osvajanja pravilnega govora doživlja čim več pozitivnih doživetij in uspeha. Da bo otrok nove glasove, besede lažje spoznaval, jih utrjeval in uporabljal v svojem govoru, je prav, da mu to omogočamo na različne načine. Posredujemo mu jih na njemu zanimiv način, ter govorno in jezikovno pravilno.Otroci so odlični imitatorji, čudovito znajo posnemati ritem, intonacijo, naglas… To otrokovo lastnost uporabimo pri gradnji njegovega govora in pri premagovanju njegovih govornih težav.

Od vsega je najpomembnejše, da smo otroku vzor pravilne izgovorjave. Govorimo počasi, jasno, razumljivo, govor pa podkrepimo še z dejanji, kretnjami, mimiko. Takoj, ko otrok izreče kaj, kar je podobno besedi, ponovimo za njim, pokažemo zadovoljstvo in ga pohvalimo. Kar naprej bo ponavljal to besedo in se veselil, ker je tako »pameten«. Uporabljajmo besedni zaklad, ki je otroku primeren, da si ga lahko vtisne v spomin.

Nepotrebno, zavajajoče in škodljivo je, če odrasla oseba z otrokom govori s »pootročenim« govorom, uporablja pretirano število pomanjševalnic in preveč enostavne povedi. Tak govor otroku oteži učenje pravil ustrezne rabe besed in je lahko vzrok otrokove nepripravljenosti za sodelovanje v komunikaciji.

Otroku berimo čim več knjig, ponavljajmo zgodbe, ki so mu všeč, ponavljajmo imena predmetov in pojavov, barv, prepevajmo pesmice… Otroka navajajmo na preprosta besedila, rime, zvoke, predvsem tiste, ki so podprti z gibom (odlične so gibalno-rajalne pesmi). Spodbujajmo ga, da ponavlja za nami, s postavljanjem vprašanj ga spodbujamo k aktivnemu sodelovanju (poslušanju). Ko mu pesmico velikokrat zapojemo ali preberemo zgodbico, ga spodbujajmo da dokončuje stavke.

Vzemimo si čas in poslušajmo otroka, kadar nam hoče nekaj povedati. Odgovarjajmo na njegova vprašanja. Otrok mora čutiti, da ga poslušamo. Tako se bo tudi sam naučil poslušati druge.

Če otrok poenostavlja daljše besede, jih mi še enkrat pravilno ponovimo. Ne zahtevajmo, da ponavlja za nami. Pomembno je, da otrok sliši, kako se beseda pravilno izgovori. Večkrat kot jih bo pravilno slišal, hitreje se mu bodo vtisnile v spomin.

Ne smemo pozabiti, da se dober govor ne pridobi s prisilno vajo, niti s pretiranimi zahtevami v odnosu do otrokovega govora, temveč le, če upoštevamo otrokovo osebnost in njegovo potrebo po sprejetju.

Igrajmo se igrice, s katerimi razvijamo mišice govoril. Včasih mišice govoril pri malčkih niso dovolj razvite, da bi lahko jasno izgovarjali določene besede. Zato pomaga, da se z njim igramo.

 

Še nekaj idej za govorne igrice, ki lahko odločilno vplivajo na razvoj mišic govoril in s tem na kakovost glasov:

  • pihanje skozi cevke različnih dolžin in debelin (otrok piha v vodo, vato, plutovinaste zamaške, ping-pong žogice…), v majhne kroglice, v viseče raznobarvne trakove, v vetrnico, v ogledalo, v prst, v dlan, v plamen sveče…
  • • pihanje in odpihovanje papirčkov, vate…
  • žvižganje, piskanje v piščalke, igranje na prave ali namišljene inštrumente (flavto, orglice, trobento, piščali…)
  • izpihovanje milnih mehurčkov, pihanje v mehurčke
  • vsrkovanje skozi cevko in prenašanje predmetov s pomočjo cevke
  • napihovanje balončkov, plavalnih pripomočkov, napihljivih igrač
  • posnemanje smrčanja
  • prepevanje melodij z mrmranjem
  • iztegovanje jezika (»pri zdravniku«)
  • • iztegovanje jezika, lizanje (»muca pije mleko«)
  • tleskanje z jezikom (»konjiček«)
  • pošiljanje poljubčkov
  • oblizovanje ustnic