Psihološki učinki pandemije korona virusa

V medijih je bilo v tem času  veliko objav o tem, kako čas pandemije korona virusa vpliva na življenje in čustvovanje ljudi, še posebej na otroke. Posebna pozornost je namenjena prav temu, kako naj starši zmanjšujejo ali preprečujejo stiske pri otrocih. Dejstvo je, da je ob vseh novicah in ukrepih, povezanih s korona virusom, otroke nemogoče obvarovati pred strahom in tesnobo, ki se ob tem pojavijo. Pomembno je, da odrasli sami ozavestimo in tudi otrokom povemo, da so to normalni odzivi na dogajanja, ki nas ogrožajo in jim pomagamo – primerno njihovi stopnji razumevanja – to tudi predelati in ozavestiti.

V povezavi s tem odlično razmišlja dr. Anica Mikuš Kos, ki je kljub svojim 85. letom, še vedno aktivna na področju svojega dela. Svoje življenje je posvetila duševnemu zdravju otrok, med drugim je bila vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in vodja Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Od upokojitve naprej velja za eno vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. V članku, katerega povzemamo, govori o čustvenem doživljanju otrok v sedanjih izrednih razmerah in morebitnih psihosocialnih posledicah zanje.

 

Med drugim pravi, da bo pandemija gotovo vplivala na duševno in socialno zdravje otrok. Ne zdi pa se ji prav, da uporabljamo besednjak psihičnih travm, ko govorimo o pandemiji in njenih posledicah na naš način življenja in da občutek ogroženosti enačimo s travmatskimi dogodki, ki bi pri znatnem številu otrok lahko povzročili psihične motnje. »Pandemija in z njo povezana dogajanja, kot so medijska sporočila, zaskrbljenost odraslih, osamitev družine, manj gibanja, lahko povzročijo poslabšanje težav pri otrocih, ki so imeli že prej motnje na področju duševnega zdravja, in sprožijo čustvene neugodne čustvene reakcije pri psihično neodpornih otrocih, predvsem tistih z veliko anksioznosti. Otroci, ki prejemajo pomoč v strokovnih ustanovah, bodo prikrajšani za pomoč, ker mnoge tovrstne ustanove v času krize ne delujejo. Marsikateri varovalni dejavnik, izhajajoč iz normalnega življenja, npr. druženje z vrstniki ali pomirjujoča beseda stare mame, tudi niso več na voljo. Ti otroci potrebujejo posebno razumevanje in podporo odraslih v svojem okolju. Za veliko večino otrok pa izkušnja pandemije z nekaj tedni osame, prenehanjem obiskovanja vrtca/šole ne bodo imeli znatnih posledic na duševno zdravje.«

 

 

Posameznik ni več v centru sveta

 

Zanimiv je njen pogled, s katerim se marsikdo strinja, a ga premalokrat izrečemo na glas. V današnjem času otroci rastejo večinoma v razmerah blaginje, navajeni so na takojšnjo izpolnitev svojih želja, njihovi lastni interesi so najpomembnejši. Kako ob tem živijo ostali v družini in okolici niti ne pomislijo, saj jih na to večinoma nihče ne opozori. Ob tem izgubijo občutek za skupnost.

 

Nasploh je pomembna zadovoljitev lastnih želja. K temu nas (družbo) spodbuja tudi industrija, reklame na vsakem koraku, ki nas prepričujejo,  kaj vse nujno potrebujemo, da bomo srečni.

Marsikdo si seveda vsega tega ne more privoščiti. Ob tem se  počuti prizadeto, svet doživlja kot krivičen in živi v upanju, da bo nekoč to tudi njemu dosegljivo. In tako iz dneva v dan… ob tem pa mnogi pozabijo dejansko živeti.

In potem se pojavi »višja sila«, nek virus, ki vse postavi na glavo. Posameznik in njegove pravice, želje niso več najpomembnejši. Potrebno se je podrejati, v ospredje stopijo interesi skupnosti, saj se težav drugače ne da rešiti.

 

Očitno postane, da se ne da vsega kupiti za denar. Tudi milijoni na bančnem računu ali v gotovini ne morejo zagotoviti, da se ne bomo okužili z nevarnim virusom.

 

V takšnih omejenih okoliščinah spoznamo, da lahko živimo brez mnogih stvari, ki smo jih prej »nujno potrebovali«. In neverjetno je, da se ob misli, da bi le izredno stanje čimprej minilo, sploh ne čutimo prikrajšane.

 

Spremeni se naš pogled na svet, naše potrebe in vrednote.  Malenkosti, ki so se nam prej zdele neznansko pomembne, kar naenkrat izgubijo pomen. Pripravljeni smo se podrediti pravilom družbe, ki nam omogočajo zaščito zdravja in preživetje v izrednih razmerah.

 

 

Pomen pogovora z otroki

 

»O vsem tem se lahko pogovarjamo z otroki, pač na ravni, ustrezni njihovi starosti. Kaj jim pomeni, da se ne morejo družiti z vrstniki? Koga najbolj pogrešajo? Kakšna je razlika med elektronskimi in živimi stiki? Kako se lažje učijo – ob učitelju v razredu ali po spletu? Zakaj tako? Kaj najbolj pogrešajo? Kaj so spoznali, brez česa lahko živijo? Kaj je bilo odvečnega v prejšnjem življenju? Vse to v okviru pogovora, v katerem tudi starši in drugi odrasli sogovorci odgovarjajo na ista vprašanja, govorijo z otrokom o tem, kaj so spoznali, o spremembah v lastnih pogledih na življenje in svet. Ob tem naj opozorim, da socialnopsihološke, antropološke in druge raziskave kažejo, da imajo otroci že v predšolskem obdobju izdelan odnos do sveta in svojega mesta v njem in ga znajo izraziti«, nadaljuje v svojem članku dr. Mikuš Kos.

 

Obdobje pandemije nam  lahko ostane kot velik nauk o ozaveščanju odnosa med posameznikom in skupnostjo ter o pomenu solidarnosti v današnjem času. Še posebej lahko ozavestimo, da majhne stvari v življenju lahko veliko pomenijo. Npr. da vnuk večkrat pokliče babico tudi, če se mu to ne ljubi preveč ali da otrok pokliče in pomaga sošolcu, za katerega ve, da ima učne težave… Otrok lahko sam razmisli, kaj lahko naredi za druge v svoji ožji ali širši okolici. Ob dogajanju v času karantene, je otroku lahko zelo nazorno pokazati, kako pomembno je, da s svojim vedenjem prispeva za dobro vseh okoli sebe. Priložnost imamo, da poudarimo veliko vrednost odnosov, človekovega življenja, odnosa do narave pred materialnimi dobrinami, ki same po sebi ne prinašajo sreče.

 

 

Pomembna spoznanja za vse

 

Ne le otroci, tudi vsi ostali ob preteklih izrednih razmerah spoznavamo, da človek ni »sveta vladar«. Virus nam je pokazal realen pogled na mesto človeka v naravi. Za vse je dobro, da se ponovno začnemo zavedati, da človek ni vsemogočno bitje in je od narave še kako odvisen. Te okoliščine so dobra priložnost za krepitev odgovornosti pri otrocih. Najboljši način za razvijanje otrokovega čustvenega in psihosocialnega zdravja je občutek, da je odgovoren za življenjske naloge v krogu družine, šole ali širšega okolja.

 

Čas pandemije lahko izkoristimo tudi kot priložnost za pogovor z otroki o smrti, ki je v današnjem času še vedno tabu tema. Premalo se zavedamo, da otroci razumejo in zmorejo mnogo več, kot jim v današnjem času pripisujemo. Seveda moramo pogovor prilagoditi otrokovi starosti oziroma njegovi zrelosti.

 

Vsem skupaj bo razmislek in pogovor z otroki – in tudi med samimi odraslimi – o vsem naštetem koristil. Predvsem pa je pomembno, da ob vračanju v stare tirnice življenja, ne pozabimo na dobre izkušnje, ki smo jih dobili v času izrednih razmer. Da bodo zaradi teh spoznanj naša življenja bogatejša, da bomo znali ohraniti navade, ki so nam izboljšale življenje in nam polepšale trenutke. Pa če je to čas za nabiranje rož, vonjanje travnika ali gozda, telefonski klepet ali pa samo trenutki tišine s samim seboj, v katerih se zavedamo vrednosti življenja v zdravem življenjskem okolju.

 

Po članku »Pogovori z otroki o videnju sveta v času korona virusa«, dr. Anice Mikuš Kos (2020) povzeli Bernarda Okoliš, prof. spec. in reh. ped. in Erna Zabukovec, univ. dipl. psih.