V sneženem pozno popoldanskem času smo se starši in otroci iz skupine Čebelice odzvali na pismo takrat še neznane osebe, ki nas je prijazno vabila k sebi v pravljični gozd in prosila za pomoč pri iskanju svetlečih zvitkov. Vse je bilo tako skrivnostno, da sploh nismo vedeli kaj pričakovati. Kdo je ta Betka? In kakšne zvitke je izgubila?
Odpravili smo se na pot označeni z baklami, gazili po snegu in našli kar štiri zvitke. To so bila pravila čarovnice Betke. Izgubila jih je in ni več vedela kako naj se vede. In ker je bil ravno pustni čas in so čarovnice prišle s Slivnice, se je bala da se ne bo znala prav vesti med ljudmi.
Ko pa smo prišli do njene hiške, smo ugotovili, da se zna prav odlično vesti. Bila je zelo prijazna. Prav nič se je nismo bali. Prebrala nam je pravljico, nam celo podarila čarobne paličice in postregla s piškoti in čajem.
Druženje z njo je kar prehitro minilo. Smo pa toliko bolj nestrpno čakali na cerkniški pustni sprevod, da bi jo spet videli.
