Ni bilo nekoč in ni bilo pred davnimi časi; pravljica o škratkih se je zgodila v sredo, 21. 12. 2011, v domišljiji vsakega, ki se nam je, z lučko v rokah, pridružil.
V zgodnjih večernih urah smo se podali po z baklami osvetljeni in s snegom pobeljeni poti. Nekje na sredini poti smo zaslišali glasbo, ki je prihajala prav izpod korenin dreves. Je bila to glasba škratkov? Mogoče, saj smo tam opazili tudi njihove podobe.
Ni bilo nekoč in ni bilo pred davnimi časi; pravljica o škratkih se je zgodila v sredo, 21. 12. 2011, v domišljiji vsakega, ki se nam je, z lučko v rokah, pridružil.
V zgodnjih večernih urah smo se podali po z baklami osvetljeni in s snegom pobeljeni poti. Nekje na sredini poti smo zaslišali glasbo, ki je prihajala prav izpod korenin dreves. Je bila to glasba škratkov? Mogoče, saj smo tam opazili tudi njihove podobe.
Ko smo prišli do zadnje bakle, se je pred nami odprla jasa, na kateri je gorel ogenj. Le kdo ga je zakuril? Škrat? S pesmico Enkrat je bil en škrat in s pomočjo kitarske spremljave smo želeli priklicati prav vse škrate iz gozda, da se nam pridružijo. Ampak, ko smo zapeli prvič, se ni zgodilo nič, ko pa smo zapeli drugič, je iz gozda prišla Škratica Katica s krošnjico na hrbtu. Njena krošnjica pa ni bila polna zlata, kot pravi pesmica, ampak bila je polna piškotov, ki jih je Škratica Katica spekla prav za nas. Ko jih je razdelila, se je od nas poslovila in odšla nazaj v gozd v svoj škratovski svet.
Za kratek čas se nam je uspelo prepustiti soju sto in večih lučk ter čarobnemu svetu pravljic. In prav toliko kot je bilo prižganih lučk, toliko lepih želja naj se uresniči vsem otrokom in staršem v prihajajočem letu…
