MLINČKOVE ZGODE IZ GOZDA
Otroci se radi igrajo v gozdu za vrtcem, radi ga raziskujejo in radi se vračajo v njegove objeme. Vse kar otroci najdejo v gozdu, je zanimivo. Veja se spremeni v plug ali meč, hlod postane telovadno orodje, trobentice trobijo daleč naokoli. Kamen, hlod ali vejo je potrebno obrniti in pogledati, kaj se skriva pod njimi – nobena žival ne uide otroškim očem. In v gozdu nastajajo tudi zgodbe.
Otroci so v gozdu iskali slike spomladanskih rož in živali. Ko so našli vse, smo skupaj sestavili zgodbo. Začel je prvi otrok in glede na najdeno sliko začel pripovedovati. Ko je končal, je nadaljeval naslednji otrok in pri tem uporabil živali, rože iz slik, ki jih je našel. In tako sta nastali dve pomladni zgodbi.
ŽIVALI IN RASTLINE
Nekoč je živela vijolica, ki je rasla in rasla in rasla in gledala, kako pada dež. Dež jo je zalil in nastala je drevo. Prišli so metuljčki, sončit se. Ko so odleteli, je drevo mislilo, da bo še raslo in raslo. Nekoč so tudi ptički prišli se sončit in ptiček je mislil, da bo dobil otroka. Ptiček je res dobil otroka. Pikapolonica je čakala na sonce in se šla sončit na teraso. Srečala jo je čebela, ki je nabirala med. Vprašala jo je, kako je v panju. Čebela je rekla, da je lepo. Ko je prišla pomlad, so zrasli žafrani in čebela je šla po med in je šla še na druge rože nabirat med. In potem je šla še na zvončka. Odletela je še na trobentico.
VIJOLICA JE RASLA
Metuljček gre letet do cveta in potem zleti na žafran. Potem pa je pikapolonica šla na žafran in potem je zletela še na zvončka. Ptiček je zletel na drevesa. Prišel je dež, da bi vijolice zrasle. Čebela gre na trobentico in potem gre letet.
