Otrokovo grizenje je lahko velik problem, s katerim se moramo soočati tako starši kot vzgojitelji. Starši otroka, ki je bil ugrizen, so pogosto jezni in užaljeni. Starši otroka, ki grize, se čutijo osramočene, nesposobne in frustrirane. Zato je zelo pomembno, da staršem razložimo, zakaj se grizenje pojavi in kako ga lahko preprečijo.
Grizenje je neželeno, agresivno vedenje. Podobno je pretepanju, vendar je mnogo bolj nevarno. Majhni otroci imajo namreč močnejše čeljustne mišice kot pa mišice v rokah, zato so lahko posledice bolj resne. Poleg tega se lahko ugriz zgodi izredno hitro in niti ni časa za ustrezno reakcijo s strani odraslega, s katero bi lahko ugriz preprečili.
Otrokovo grizenje je lahko velik problem, s katerim se moramo soočati tako starši kot vzgojitelji. Starši otroka, ki je bil ugrizen, so pogosto jezni in užaljeni. Starši otroka, ki grize, se čutijo osramočene, nesposobne in frustrirane. Zato je zelo pomembno, da staršem razložimo, zakaj se grizenje pojavi in kako ga lahko preprečijo.
Grizenje je neželeno, agresivno vedenje. Podobno je pretepanju, vendar je mnogo bolj nevarno. Majhni otroci imajo namreč močnejše čeljustne mišice kot pa mišice v rokah, zato so lahko posledice bolj resne. Poleg tega se lahko ugriz zgodi izredno hitro in niti ni časa za ustrezno reakcijo s strani odraslega, s katero bi lahko ugriz preprečili.
ZAKAJ OTROCI GRIZEJO?
Grizenje je pri malčkih v starosti od 1. do 3. leta precej običajno pa tudi precej pogosto. Rečemo lahko, da je do neke mere “normalna” reakcija za to starostno obdobje. V času, ko otroci dobivajo prve zobke, jim grizenje prija. Pri drugih se zdi, da je vzrok za grizenje reakcija, ki so jo deležni s strani odraslih. Včasih želijo dati samo “lupčka”, pa stvari uidejo iz rok. Ugriz je lahko tudi posledica jeze, če otroku nekdo vzame igračko. Ker otrok svojega razočaranja, frustracije, jeze… ne zna drugače izraziti (ne pozna ustrezne besede ali vedenja) se zateče k grizenju.
Otroci lahko torej grizejo iz različnih vzrokov in v različnih okoliščinah. Če želimo grizenje nadzorovati, moramo najprej vedeti, zakaj do njega sploh pride.
Najpogostejši vzroki, ki lahko povzročijo, da otrok začne gristi:
Raziskovanje: dojenčki (do 1. leta starosti) in malčki (od 1. do 3. leta starosti) spoznavajo svet okoli sebe preko dotikanja, vonjanja, poslušanja in okušanja. Otroci predmete (npr. igrače), ki jih zanimajo, običajno nesejo v usta in jih tako raziščejo. Takšno vedenje je popolnoma normalno in ga ne smemo preprečevati (razen če gre za predmete, ki bi lahko bili otroku nevarni). Tako majhni otroci običajno še ne razumejo razlike med neškodljivim “okušanjem” predmetov in grizenjem. Raziskovanje predmetov z usti narašča približno do šestega meseca dojenčkove starosti, nato pa postopoma upada. Otrok začne predmete vedno bolj raziskovati z rokami, z njimi manipulira, jih obrača…
Rast zobkov: prvi zobki se pri dojenčkih pojavijo običajno med 4. in 7. mesecem starosti. Otečene dlesni so zelo neprijetne in boleče. Včasih otrokom žvečenje predmetov ali grizenje odrasle osebe prinaša olajšanje, omili bolečino. Otrok te starosti tudi še ne razlikuje natančno med pravo osebo in predmetom, zato se ne zaveda, da z grizenjem povzroča bolečino.
Dojemanje odnosa vzrok-posledica: enoletni malčki so zelo radovedni pri raziskovanju tega, kaj se zgodi, če… Ko npr. vrže malček igračo iz vozička, ugotovi, da je padla na tla. Ko nekoga ugrizne, le-ta burno reagira, zakriči… Pri grizenju se torej otrok tudi uči, kako so povezani vzroki in posledice. Kljub temu, da je grizenje v tej obliki tudi način učenja, moramo otroku jasno pokazati, da je takšno vedenje nesprejemljivo.
Pridobitev pozornosti: starejši malčki včasih ugriznejo zato, da si pridobijo pozornost. Ko so otroci v situacijah, v katerih prejmejo premalo pozitivne pozornosti, ugriznejo zato, da jih drugi (npr. starši, vzgojitelji) opazijo. Z ugrizom zelo hitro pridejo v središče pozornosti odraslega – in to jim ugaja.
Posnemanje: starejši malčki uživajo v posnemanju drugih. Ko opazujejo druge in jih kasneje posnemajo, se veliko naučijo. Včasih vidijo tudi, kako grizejo drugi otroci, zato začnejo s tem vedenjem tudi sami. V takšni situaciji je pomembno, da otrokom takoj pokažemo, da je takšno vedenje nedovoljeno in neprimerno.
Kontrola nad drugimi: malčki si želijo biti čimbolj samostojni. Trudijo se, da bi bili pri svojem raziskovanju neodvisni. Ponosni so, kadar jim kakšna stvar dobro uspe. Pogosto uporabljajo besede “moj” in “moje”, “sam bom”. Grizenje jim omogoča dobro in hitro kontrolo nad drugimi. Npr. če otrok želi, da bi se igral sam, drugega otroka ugrizne in se ga tako “znebi”.
Frustracije: majhni otroci doživljajo veliko frustracij, saj je odraščanje zelo zahtevno. Že v prvih letih življenja se morajo ogromno naučiti, osvojiti veliko motoričnih, socialnih spretnosti, se podrejati pravilom… Naporno je npr. naučiti se, kako jesti s priborom, piti iz skodelice, ostati čez dan in ponoči suh. Malčki še nimajo dobre kontrole nad svojim telesom. Ker se slabše govorno izražajo, svojo jezo, razočaranje, zahteve, včasih izrazijo tako, da se vedejo agresivno: udarijo, ugriznejo… Otrok lahko ugrizne tudi zato, ker je utrujen ali lačen.
Stres: tudi otroci so lahko podvrženi različnim stresnim dogodkom (npr. privajanje na vrtec, smrt v družini, prihod novega družinskega člana, ločitev, selitev…). Grizenje je lahko reakcija na te stresne dogodke in otroku omogoča, da sprosti napetost ter tako izrazi svoja čustva.
KAJ LAHKO NAREDIMO?
Ko otrok ugrizne, odrasli običajno reagirajo tako, da presenečeno kriknejo, ker je zabolelo, potem pa:
– mirno rečejo »NE, TO BOLI!« in se naprej obnašajo, kot da se ni nič zgodilo,
– ugriznejo nazaj, da bo otrok vedel, kako to boli,
– v roke potisnejo igračo in rečemo, naj raje grize le-to.
Zavedati se moramo, da je discipliniranje otroka, ki grize, lahko izredno naporno. Otroci v starosti do treh let običajno še nimajo tako dobro razvitih govornih sposobnosti, da bi popolnoma razumeli, kaj jim želimo povedati. NIKOLI ne smemo, otroka, ki grize, ugrizniti nazaj. Prav tako ne smemo spodbuditi žrtve, da ugrizne nazaj in se tako maščuje. Na ta način samo kažemo, da je agresivno vedenje sprejemljivo.
Zelo pomembno je tudi sodelovanje med starši in vzgojitelji. Vzgojitelji otroka naj se o problemu grizenja pogovarjajo s starši. Staršem je potrebno pojasniti, da je grizenje, čeprav je resen problem in ga ne smemo tolerirati, precej normalen pojav pri malčkih. Razložiti jim moramo, zakaj se grizenje pojavi in kako ga lahko preprečij(m)o.
Nekateri strokovnjaki priporočajo, da starši in vzgojitelji v primeru grizenja uporabijo t.i. “kdo, kaj, kdaj, kje in kako metodo”. Na ta način dobimo boljši vpogled v to, zakaj je otrok nekoga sploh ugriznil, kje se je to zgodilo, kaj se je zgodilo pred tem (kaj je sprožilo reakcijo grizenja), kako se je situacija razpletla… Otroka moramo zato podrobno opazovati.
Preventiva:
otroku moramo postaviti jasne meje (kaj se sme, česa se ne sme, kaj lahko dela, česa ne sme). Pravila morajo biti enostavna, jasna, dosledno se jih moramo držati. Vsi, ki skrbijo za vzgojo otroka, morajo složno sodelovati.
V nadaljevanju je zapisanih nekaj praktičnih nasvetov, kaj storiti, če otrok grize.
Če ugotovite, da je grizenje posledica raziskovanja in rasti zobk, dajte otroku krpo ali gumijast obroč, ki ga bo lahko žvečil.
Če otrok grize zato, ker je utrujen ali lačen, bodite pozorni na njegov dnevni ritem in to, ali se otrok dovolj naspi in naje. Njegov vsakdan naj bo čim bolj ritmičen.
Če je grizenje posledica prepira med dvema otrokoma zaradi igrače, razmislite o nakupu še ene takšne igrače. Malčke težje prepričamo, da bi svoje igrače delili, saj še nimajo razvitih spretnosti pogajanja in ne razumejo perspektive drugega.
V primeru, ko otrok ugrizne drugega otroka, je priporočljivo dati pozornost žrtvi, otroku, ki grize pa le odločno reči, da tega ne delamo. Ko je žrtev potolažena, otroka, ki je grizel odpeljemo stran. Le-ta na tak način ne bo dobil pozornosti odraslega in bo svoje reakcije spremenil, preusmeril v nekaj, pri čemer bo imel več uspeha v boju za pozornost. Seveda pa ne smemo pozabiti, kaj je bil prvotni vzrok grizenja – npr. težko prilagajanje na odsotnost staršev.
Če otrok grize zato, da bi pridobil pozornost odraslega, poskušajte z njim preživeti več časa, še posebej takrat, ko je njegovo vedenje pozitivno, zaželeno. Na otroka ne smemo biti pozorni le takrat, kadar kaj “ušpiči” in ga zato grajamo! Pohvaliti ga moramo, kadar se npr. lepo zaigra z drugimi. Tako se bo naučil, da je takšno vedenje ustrezno in zaželeno, hkrati pa bo lahko zgradil pozitivno samospoštovanje.
Če otrok doživlja stres zaradi posebnih dogodkov v družini ali vrtcu, se moramo odrasli potruditi, da bo otrokov vsakdan kljub temu čim bolj normalen. Otrok mora imeti občutek, da ga podpiramo in sprejemamo. Poskrbeti moramo za čimbolj ritmičen čas hranjenja in spanja. Otrok lahko svojo napetost zaradi različnih stresnih dogodkov sprosti tudi pri igri (npr. pri stiskanju in oblikovanju plastelina, gline, špricanje v vodi). Če gre za posebno boleče situacije (npr. ločitev staršev), bo otrok potreboval veliko potrpljenja in ljubezni, morda celo strokovno pomoč.
Ko otrok zaradi nemoči ugrizne npr. starša, strokovnjaki predlagajo, naj si v takšni situaciji starši zjutraj vzamejo dovolj časa, da lahko otroka v miru pospremijo v vrtec in ga ne zapustijo po nekaj sekundah kot vrečo krompirja, ker imajo sami pomembnejša opravila. Služba je pomembna in jutranjega spanca gotovo kronično primanjkuje, a kljub temu je prav, da zjutraj vstanemo dovolj zgodaj, da lahko v miru izpeljemo ritual poslavljanja od otroka. Otroku bo lažje, če bo slovo potekalo mirno in vedno enako. To mu daje občutek varnosti, ki ga nujno potrebuje.
Otroka moramo naučiti sprejemljivega, nadomestnega vedenja. Ko otrok ugrizne, mu z glasom in izrazom obraza pokažemo in povemo, da je takšno vedenje nesprejemljivo. Glas mora biti odločen, otroka moramo gledati v oči. Rečemo lahko npr.: “Ne! Ni lepo, če grizeš. Gala boli, če ga ugrizneš. Ne dovolim ti, da bi grizla Gala ali druge otroke.” Če otrok že zna govoriti, pa lahko npr. rečemo tole: “Jure, namesto da Majo ugrizneš, ji lahko poveš, naj ti neha nagajati. Reci ji, naj se umakne.” Otroka, ki je ugriznil, lahko tudi motiviramo, da nam pomaga pomiriti in poskrbeti za poškodovanega otroka. Tako spodbujamo empatijo, vživljanje v perspektivo drugega.
Kadar se otrok razjezi in zgubi kontrolo nad svojim vedenjem, koristi tudi nekaj trenutkov “izolacije”. V tem času se otrok pomiri, z njim se lahko umirjeno pogovorimo o njegovem vedenju. Tudi ko je otrok izoliran (ima “time out”), moramo poskrbeti za njegovo varnost. Majhnega otroka ne smemo pustiti samega v prostoru, kjer se lahko poškoduje. Primeren kraj za izolacijo je lahko tudi druga stran sobe.
Naloga staršev in vzgojiteljev je, da postanej(m)o občutljivi na situacije, v katerih bi lahko otrok ugriznil. Skrbno je potrebno opazovati otroka in preprečiti morebitne situacije, v katerih otrok ugrizne. Če otroka poznamo že dalj časa, je večja možnost, da bomo znali pravilno predvideti njegovo reakcijo.
NE POZABIMO…
Grizenje je problem, ki običajno z razvojem izzveni. V večini primerov otroci prenehajo z grizenjem, ko se njihove jezikovne sposobnosti bolj razvijejo. Tedaj lahko otrok svojo jezo in frustriranost izrazi tudi z besedami. Vloga staršev in vzgojiteljev pa je, da so dosledni in odločni pri preprečevanju tega nezaželenega vedenja.
IZREDNEGA POMENA je, da je tehnika odvajanja od grizenja enaka doma in v vrtcu. Samo tako se bo malček lahko sčasoma te razvade odvadil.
Če se grizenje kljub našim intervencijam in trudu nadaljuje, bo morda v zvezi s tem vedenjem potrebna strokovna pomoč. Strokovnjak bo pomagal odkriti vzrok grizenja in obvladati takšno vedenje.
Povzeto po:
missourifamilies.org
pediatrics.about.com
childcare.about.com
