Začelo se je pismom.
Pismom škratkov, ki so nas vabili na večerni obisk v gozd.
Naj bi se nam pokazali, so rekli. Ampak samo nam. Starši so tokrat morali ostati kar doma.
Pa smo jih res videli.
Žogali so se, delali kolesa v snegu, nas kepali in se hihitali. Eden je igral na ukulele. Ta je bil videti že zelo star.
Če smo se jim preveč približali so se nam poskrili. Ker veste, škratki so plašni.
Pa tudi škratjega dojenčka smo videli. Tako mirno in spokojno je spal v svoji košarici.
Oh, tako čarobno je bilo.
Upam, da bodo škratki prihodnje leto povabili tudi vas vse.
Polžki s Tino in Ivi
