Nekoč je v vrtcu živela hišica. Bila je čisto prazna in osamljena. Le kdaj pa kdaj je mimo zaneslo kakšnega otroka, ki se je splazil skozi njeno okno in se skril pred vzgojiteljico.
Potem pa so jo nekega dne začele obletavati SOVICE
Prvi dan so jo okrasile z notami, naslednji dan so dodale še klaviature in slike glasbil.
V hišico so prinesle poličke, ki so jih pridno polnile z glasbili.
Najprej so se vanjo naselili pločevinasti bobni s svojimi palčkami in ker je bilo prostora v njej še veliko, so prišle še ropotulje; take, zelo glasne, pa tudi take, ki zvenijo zelo nežno. Za njimi so se prikotalile činele, okorno pa jim je sledil triangel.
Kmalu so za hišico izvedela brenkala: kitare in citre so v njej zavzele celo polico.
Hišica je imela iz dneva v dan več prebivalcev. Trobente so glasno naznanile svojo vselitev. In kako lepe barve so vanjo prinesle trstenke iz pisanih slamic. Celo deževna palica je pripotovala k njej iz davne Avstralije.
In tako je prazna, pusta hišica oživela. Zdaj ji ni več dolgčas, saj jo otroci radi obiščejo in se poigrajo z njenimi stanovalci.
Le včasih, ko so obiskovalci preglasni, si zaželi, da bi bila spet sama.
Zato, otroci, če boste tudi vi kdaj obiskali glasbeno hišico, bodite vljudni in ne preglasni, glasbila odložite tja, kjer ste jih vzeli.
Drugače se lahko zgodi, da se bodo odselila, hišica pa bo spet osamljena.
SOVICE
